Prišel je zadnji petek tega šolskega leta in s šestošolci smo se odpeljali na zaključno ekskurzijo. Ob cesti na travniku, samo nekaj kilometrov z Dobrne proti avtocesti, smo presenečeni zagledali… divjega prašiča. Še dobro, da smo bili na avtobusu.

Prva postaja ekskurzije, dve uri kasneje pa Kropa in ogled Vigenjca Vice, ki je edina še delujoča kovačnica za žeblje. Imeli smo super vodenje in skovali smo svoje prve žeblje. Veliko smo izvedeli tudi o težkem življenju kovačev.

Nato smo si v Kovaškem muzeju ogledali še več zanimivosti o življenju in delu ljudi v Kropi pred 100 in nekaj leti. Usnjeni podplati pohodnih čevljev in originalni žeblji iz Krope, da ne drsi in se podplat ne uniči. V muzeju so nam zaigrali tudi na starejši model “juke boxa”

Lectarska delavnica v Radovljici je bil naš naslednji postanek po malici. Ogledali smo si postopek izdelave, izvedeli nekaj o zgodovini te umetnosti ter imeli pravo lectarsko delavnico. Res zabavno. In dobili smo diplome nadebudnih lectarjev, ko smo sami izdelali (okrasili) čudovita srca, ki smo jih lahko odnesli domov.

V muzeju čebelarstva, nekaj stavb naprej, nam je prijetna vodnica razložila, kako so včasih nosili čebele na pašo, kakšni so bili prvi panji, pomen čebel, zvoke ob rojenju in še in še…

Da smo se malce ohladili, smo si privoščili kratek odmor za sladoled.

Nato smo se odpeljali v Vrbo, srečno vas domačo, kjer smo si ogledali Prešernovo zibko, kamro z očetovim tabernakljem (za klobase, vino… odprtim, ko so bili gosti dobrodošli) in materinim (vedno zaprtim, za dragocenosti in papirje), uporabno orodje tistega časa, gorenjsko kmečko peč z zapečkom in seveda črno kuhinjo. Edina prava knjiga, če hočeš spoznati pravega Prešerna… po besedah zelo zabavnega in zanimivega vodnika, ki je celoti dosegljiva na spletu: Ernestina Jelovšek, Spomini na Prešerna.

Nato pa je nebo je postajalo čudno. Peljali smo se proti soseski Vintgar/Bled, a kilometer pred ciljem nas je zajelo hudo neurje s točo. Ropotalo je kakšnih petnajst minut. Na cesti pa led in hudourniki! Ubogi naš avtobusek! Seveda je hoja odpadla, zato smo se obrnili proti domu.

Ker so bili želodčki prazni in želja velika, smo se ustavili še na »zdravem » prigrizku.

Zvečer smo se dobre volje in polni lepih vtisov pripeljali na Dobrno.

Nekaj fotografij je v galeriji spodaj:

(Skupno 63 obiskov, današnjih obiskov 1)